dr. Erna Žgur
Dragim bralcem v razmislek ter spodbudo
Kaj vse je treba v življenju narediti, da smo srečni in sprejeti ter je naše življenje osmišljeno? To je prva moja pomisel, ko sem prebrala »priročnik« za lažje delo in življenje z naslovom »Živeti avtizem« avtorice Suzane Odžić, ki ni le to, je mnogo več.
Subtilna, zelo osebna, razumljiva ter zelo pregledna publikacija o stvareh, ki so še kako poznane vsem staršem otrok z avtizmom. V njej je možno najti praktično skoraj vse, kar je v danem trenutku pomembno za družino, v kateri se rodi ter odrašča otrok z avtizmom. Priročnik je praktični vodnik za mnoge starše, sorodnike …, torej osebe, ki se že soočajo ter vsakodnevno spopadajo z včasih nemogočimi izzivi, kako nekaj narediti, da bo za otroka prav, da ne bo prihajalo do neljubih izbruhov ter reakcij.
Avtorica se dotika tistih najobičajnejših zadev, ki jih srečujemo vsak dan, vse dni v letu. Kako nekaj narediti, kako vključiti otroka, kako si organizirati vsakdan, vzpostaviti rutino, navade …, da bo naše družinsko življenje mirnejše in manj moteče za otroka. Ni vedno lahko! Je pa treba vztrajati, nadaljevati s poskusi ugotavljanja, kaj in kako je za otroka z avtizmom najprimerneje. Še prej je treba odkriti ter preveriti, kaj je tisto, kar otroka najbolj vznemirja, kaj ga moti in posledično pri njem povzroča več neprilagojenih vedenjskih reakcij. O vsem tem in še več o strukturi dneva in dnevnih rutinah, organizaciji časa ter prostora družine, strategijah dela, področjih učinkovitega vplivanja na rezoniranje otroka z avtizmom, je moč zaslediti v omenjeni knjižici, ki je tudi bogato opremljena z ilustracijami, ki na zelo razumljiv način tudi manj veščemu bralcu približajo izpostavljeno problematiko.
Posebej se mi zdi pomemben tudi izpostavljeni vidik povezovanja družine z ustreznim inkluzivnim socialnim okoljem. Vse premalo se zavedamo pomena socialnih ter tudi društvenih vlog, v katere stopamo skozi svoja in življenja svojih otrok, tudi otrok z avtizmom.
Tako kot je zapisala sama avtorica, »pristopite z ljubeznijo in razumevanjem«, zaključujem svoje misli tudi sama: »da je v moči vsakega človeka kot posameznika to, da svojo pozitivno naravnanost ter altruizem usmeri v dobrobit vseh ljudi«.
